Temeljni pojmi

EKONOMIKA proučuje dejavnost, katere cilj je zadovoljiti človeške potrebe z materialnimi in nematerialnimi dobrinami. Raziskuje gospodarske pojave, povezave z okoljem, gospodarske zakonitosti, uspešnost, učinkovitost, storilnost, donosnost in podobno.

temeljna vpraŠanja so Kaj? Kako? Za koga? Nastopajo zato, ker so količine dobrin omejene, kvaliteta in kvantiteta potreb pa narašča.

OMEJITVE PROIZVODNIH PRVIN: Z omejenimi prvinami (resursi) je mogoče proizvesti le neko količino in kvaliteto dobrin. To lahko ponazorimo z diagramsko krivuljo proizvodnih možnosti, ki nam kaze kako se s povečanjem neke proizvodnje ob enotnih resursih zmanjša druga proizvodnja. Proizvajati količine na krivulji proizvodnih možnosti pomeni učinkovito gospodarjenje.

ZAKON O POJEMAJOČIH DONOSIH nam govori, da pri dodajanju sile oz. energije donosi niso v nedogled proporcionalni ampak v neki točki pričnejo upadati. Delovanje tega zakona je največkrat prikazano na primeru stalno enake površine zemlje na kateri se povečuje količina dela pri tem pa se ugotavljajo dodatni pridelki.

EKONOMIKA VELIKEGA OBSEGA temelji na predpostavki, da se vsi proizvodni faktorji spreminjajo (povečujejo) hkrati in v enakem razmerju. Pogosto je učinek sinergijski, kar pomeni da se pri dvakratnem vložku proizvodnja poveča več kot dvakrat. To se da izkoristiti predvsem v velikih podjetjih in v množični proizvodnji nekega izdelka.

NAČELO RACIONALNOSTI  pomeni, da z določenimi sredstvi poslovnega sistema ravnamo tako, da dosežemo največji možni poslovni izid ali z najmanjšimi vloženimi sredstvi dosežemo določen poslovni izid.

ZAKON O KOMPARATIVNIH PREDNOSTIH (* ekon. komparativna prednost, prednost v mednarodni menjavi, ki jo ima določena država v odnosu do druge države zaradi manjših proizvodnih stroškov kakega blaga) Proizvajajo se tiste dobrine, katerih proizvodnja je najugodnejša, kupujejo pa tiste, ki bi jih bilo najdražje proizvajati.

POSLOVNI SISTEM je celota medsebojno povezanih sestavin, ki omogočajo poslovni proces in pri tem v večji ali v manjši meri vplivajo druga na drugo. To je tudi enota, ki je obdana z okoljem s katerim je bolj ali manj povezana. Poslovni sistem ali podjetje je samostojna pravna oseba. V trznem gospodarstvu je podjetje zaokrožena ekonomska in poslovna celota. Kot poslovni subjekt je podjetje ekonomsko in funkcionalno organiziran kapital.

VRSTE POSLOVNIH SISTEMOV:

a.) Glede na primarne cilje: - dobičkovni poslovni sistemi

                                     - nedobičkovni poslovni sistemi

b.) Glede na lastnino premoženja: - državni poslovni sistemi

                                             - zasebni poslovni sistemi

                                             - zadružni poslovni sistemi

                                             - mešani poslovni sistemi

c.) Glede na vrsto poslovnih učinkov: - proizvajalni poslovni sistemi

                                                - storitveni poslovni sistemi

                                                - trgovinski poslovni sistemi

d.) Glede na velikost in število zaposlenih: - mali poslovni sistemi (podjetja)

                                                        - srednji poslovni sistemi

                                                        - veliki poslovni sistemi

DELNIŠKA DRUŽBA je pravna oseba, njen osnovni kapital je razdeljen na delnice. Ustanovitelji so lastniki premoženja, ki na podlagi vloženih sredstev družbo upravljajo in so udeleženi pri delitvi dobička. D.D. odgovarja upnikom za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. delničarji za obveznosti družbe upnikom ne odgovarjajo. D.D. ustanovi najmanj 5 fizičnih oz. pravnih oseb, ki sprejmejo statut. Najnižji znesek osnovnega kapitala je 3.000.000,00 sit. najnižji nominalni znesek delnic je 1000,00 sit. Organi delniške družbe so: skupščina, uprava in nadzorni svet.

DRUŽBA Z OMEJENO ODGOVORNOSTJO ustanovijo s pogodbo vlagatelji z določenim deležem sredstev v obliki denarja ali stvari. Ni nujno, da so vloge enake. Člani družbe niso odgovorni za obveznosti družbe, temveč je družba s celotnim premoženjem odgovorna za svoje obveznosti. Podjetniško premoženje je ločeno od zasebnega. Maksimalni osnovni kapital ni določen.

KOMANDITNA DRUŽBA sodi med osebne  družbe. Zanjo je značilno, da je del družabnikov (komplementarjev) odgovoren s celotnim premoženjem, drugi del družabnikov (komandistov) pa le do vloženega zneska. Komplementarji upravljajo družbo, komandisti pa so le dajalci kapitala in imajo enako vlogo kot delničarji. Razlika med delniško družbo je le v tem, da niso z zakonom predpisani organi upravljanja. Komanditna družba je bolj podobna družbi z neomejeno odgovornostjo.

KOMANDITNA DELNIŠKA DRUŽBA pomeni, da je komanditni kapital organiziran kot delniški kapital.

DRUŽBA Z NEOMEJENO ODGOVORNOSTJO: Vsi člani so neomejeno odgovorni za obveznosti družbe s svojim celotnim premoženjem. To je čisto osebna družba, ki temelji na ustanovnem kapitalu, sestavljenem iz vplačanih vlog. Upniki lahko zahtevajo poravnavo svojih terjatev od katerega koli družbenika seveda šele potem, ko jih ni mogoče več poravnati iz premoženja družbe. Solidarno odgovarjajo družbeniki šele, če družba upniku na pisno zahtevo ne izpolni obveznosti. Organi upravljanja te družbe niso izrecno predpisani. Družbeniki lahko predajo svoje deleže tretjim osebam, vendar imajo ostali člani družbe prednostno pravico pri nakupu teh deležev in soglasje drugih članov družbe.

TIHA DRUŽBA ima lastnosti pravne osebe vendar praviloma ne nastopa navzven. Tihi družbenik je lahko katerakoli fizična ali pravna oseba, ki svoj kapital vloži v kako drugo družbo zato, da bi si pridobil pravico do udeležbe pri dobičku. Tihi družbenik odgovarja za obveznosti tihe družbe z vsem svojim premoženjem.

ZAVODI so poslovni sistemi, ki delujejo na področju negospodarskih dejavnosti kot so: izobraževanje, znanost, kultura, informacije, zdravstveno in socialno varstvo, itd ..

DELOVNI ALI POSLOVNI PROCES je zavestna človekova dejavnost v kateri smotrno povezuje svoje delo z delovnimi sredstvi, predmeti dela in storitvami, ki naj mu omogočajo racionalno preoblikovanje vloženih sredstev v materialne  proizvode ali storitve s katerimi zadovoljuje svoje potrebe in zelje.Definiramo ga lahko na podlagi:

a.)  tehnično – tehnoloških prvin; (delovna sredstva se v poslovnem procesu trošijo, 

      rezultat so uporabni izdelki ali storitve)

b.) organizacijskih prvin; (razmerja med ljudmi in prvinami se z razvojem vedno bolj

      komplicirajo in zapletajo zato je za njihovo reševanje potrebna organizacijska

     znanost, ki omogoči poslovni proces)

c.) ekonomskih prvin (delovni proces pomeni preoblikovanje finančnih sredstev

     inputa v nove uporabne vrednosti izložka ali outputa. Z največjo mero

     racionalnosti razpoložljivih resursov poslovni proces tezi k ustvarjanju največjega

     možnega dobička.)

REPRODUKCIJA pomeni da se proces v poslovnem sistemu ponavlja. Končna denarna sredstva ali output mora zagotoviti vse predvidene potrebe, poleg tega pa jih mora ostati se dovolj za ponovni začetni vložek ali input kar ponazarja en reprodukcijski ciklus.

ZOŽENA REPRODUKCIJA pomeni, da se bo v novi reprodukcijski ciklus vložilo manj sredstev kot v predhodnega.

ENOSTAVNA REPRODUKCIJA pomeni, da se v novi reprodukcijski ciklus vloži enak delež sredstev kot v predhodnjega.

RAZŠIRJENA REPRODUKCIJA pomeni, da se v novi reprodukcijski ciklus vloži več sredstev kot v predhodnjega, kar pomeni rast podjetja in širitev poslovnega sistema. Ustvarja se akumulacija, končna sredstva so večja od začetnih. V sodobnem trznem gospodarstvu gre praviloma vedno za razširjeno družbeno reprodukcijo, ki omogoča zadovoljevanje naraščajočih potreb po dobrinah. Za enostavno ali celo zoženo družbeno reprodukcijo gre le v gospodarskih krizah.

AMORTIZIRANJE DELOVNIH SREDSTEV delovna sredstva se v poslovnem procesu trosijo zato ima amortizacija funkcijo enostavne reprodukcije delovnih sredstev. Proučujemo jo iz treh vidikov:

a.) Fizična obraba delovnih sredstev pomeni zmanjševanje njihovih vrednosti zato so

     občasno potrebni (mesečni, letni) odpisi. AMORTIZACIJSKI ODPISI.

b.) Prenos nabavne vrednosti delovnega sredstva v lastno ceno v obliki stroškov

     amortizacije. AMORTIZACIJSKI STROSKI.

c.) Zbiranje denarnih sredstev za nadomestitev iztrošenih delovnih sredstev.

     AMORTIZACIJSKA SREDSTVA.

V zadnjih desetletjih preti stalna nevarnost, da delovna sredstva ekonomsko zastarijo preden so fizično iztrošena in se njihova nabavna vrednost ne povrne, zato jih je potrebno čimbolj in čim hitreje izkoristiti.

Splošno znana sta dva načina amortiziranja: funkcionalni in časovni način.

FUNKCIONALNI NAČIN AMORTIZIRANJA: Obraba se veča s številom opravljenih merskih enot, ki so lahko: izdelki, opravljene ure, prevoženi kilometri, prevoženi kilogrami ali tone, število opravljenih storitev. Funkcionalno ne amortiziramo zgradb, ki so tudi delovna sredstva.

ČASOVNI NAČIN AMORTIZIRANJA: Obraba se veča s številom ur, dni in let. Poznati moramo približno življenjsko dobo delovnega sredstva, nakar lahko nabavno ceno enakomerno amortiziramo po poljubnih časovnih obdobjih. Poznamo enakomerno, padajoče in naraščajoče časovno amortiziranje.  Pri naraščajočem in padajočem časovnem amortiziranju so letne amortizacijske vrednosti različne, določimo jih  s seštevkom vseh let (sum of teh years digits metod). Pri 5 letni življenski dobi jo dobimo tako: 1+2+3+4+5=15. Pri naraščajočem amortiziranju je prvo leto stopnja amortiziranja 1/15 nabavne vrednosti, v drugem letu 2/15, v tretjem 3/15, v četrtem 4/15 in v petem letu 5/15. Skupaj 15/15. Pri padajočem časovnem amortiziranju so leta ravno obratna.

NALOŽBE  (investicije) so finančna sredstva, ki jih poslovni sistem vloži v delovni proces z namenom, da bi bil donos naložbe višji od naložbenega zneska.

VRSTE NALOŽB: poznamo gospodarske (v podjetja) in negospodarske (v zavode) naložbe. Glede na vlogo v samem delovnem procesu so lahko to naložbe v: delovne predmete, delovna sredstva, v storitve in v delovno silo – delavce. Lahko so bruto naložbe (dobiček + amortizacija) ali neto naložbe (samo dobiček). Glede na tehnično-tehnološki poseg so naložbe: velika popravila, rekonstrukcije, posodobitve, razširitve in novogradnje. Lahko pa so tudi ekonomsko odvisne in ekonomsko neodvisne naložbe (odvisno od obračuna donosa – skupni donos ali ločeni donos od donosa pred naložbo).

SODILA USPEŠNOSTI NALOŽB: temeljijo na treh izhodiščih in sicer:

a.) na vrstnem redu naložb (katera naložba ima prednost pred drugo, npr. varnost pri

    delu ima prednost pred razširitvijo proizvodnje)

b.) na času v katerem se naložba povrne (ugodnejša je naložba, ki se povrne v krajšem

     času)

c.) na donosnosti naložbe (ugodnejša je naložba, ki ima količnik donosnosti višji)

Glede na kvaliteto in pogoje gospodarjenja delimo sodila na tista, ki veljajo za pogoje nestabilnosti (temeljijo na verjetnostnem računu) in tista, ki veljajo za pogoje stabilnosti (statična in dinamična sodila).

STATIČNA SODILA:  imajo pomanjkljivost, ker ne upoštevajo dejstva, da se vrednost denarja sčasoma manjša, isti znesek donosa ima zato z leti manjšo vrednost.

Sem spadajo:

a.) Izračun roka vračila naložbe

b.) Izračun koeficienta donosnosti naložbe: - podjetje se financira samo

                                                         - financiranje s pomočjo kreditov

                                                         - donosnost v življenjski dobi

DINAMIČNA SODILA: obravnavana je le neto sedanja vrednost NSV. Donose posameznih let diskontiramo na sedanjo vrednost in od te odštejemo nabavno vrednost delovnega sredstva. Uporabimo diskontni faktor, ki nam pomeni nek predvidek koliko se bo zmanjšala vrednost denarja v nekem obdobju.

PREDMETI DELA so stvari oz. opravljene storitve, ki jih delavec s pomočjo delovnih sredstev predeluje, obdeluje in izdeluje v želen proizvod ali storitev, da so sposobni za nadaljnjo proizvodnjo ali končno osebno potrošnjo. Predmeti dela se v celoti potrošijo v enem proizvodnem ciklusu. Med delovne predmete štejemo:

a.) surovine oz. naravne snovi, t.j. material,

b.) nedokončano proizvodnjo, polizdelke in dele

c.) končane izdelke in trgovsko blago.

Poslovni sistem pridobi predmete dela z nakupom ali lastno proizvodnjo. Nabavna cena je navadno sestavljena iz kupne cene povečane za prometni davek (in carino) ter prevoznih stroškov, vključno s stroški zavarovanja, nakladanja, razkladanja, itd...

POTROŠKI PREDMETOV DELA: Značilnosti predmetov dela so, da se v poslovnem procesu potrošijo naenkrat. V nov proizvod stopijo snovno tako, da se preoblikujejo, nesnovno pa vstopijo v nov proizvod tako, da se izničijo (energija).

Stoodstotne izkoriščenosti materiala ni, vedno se pojavi tudi odpadek in izmet.

Odpadki se pojavljajo zaradi uporabljene tehnologije, slabe kakovosti materiala, nepravilnega skladiščenja, neznanja delavcev, nepravilne izbire materiala.

Izmet predstavljajo tisti poslovni učinki, ki imajo napake (niso normalni). Izmet je posledica tehnološkega procesa ali slabe kvalitete materiala. Kasneje bodo te napake odkrite večja bo škoda, saj se ne izgublja le delovni predmet, ampak tudi vloženo delo. Zato je zelo pomembna medfazna kontrola kakovosti. 

VREDNOTENJE ZALOG: Kot je že zgoraj omenjeno je nabavna cena predmetov dela navadno sestavljena iz kupne cene povečane za prometni davek (in carino) ter prevoznih stroškov, vključno s stroški zavarovanja, nakladanja, razkladanja, itd... Zaloge za poslovni sistem vedno predstavljajo stroške in bi bilo najbolje, da zalog ne bi bilo, zato je potrebno izbrati najbolj učinkoviti način vrednotenja zalog. V svetu so najbolj znani:

1.) Metoda drsečih povprečnih cen - toga, zahteva stalno preračunavanje cen

2.) Metoda planskih (ali stalnih) cen z odmiki - poslovni sistem postavi za naslednje obračunsko obdobje stalne cene po katerih vrednoti zalogo in porabo.

3.) Metoda prva vhodna je prva izhodna (FIFO) – izhaja iz domneve, da bodo predmeti, ki so prej prišli v skladišče tudi prej porabljeni.

4.) Metoda zadnja vhodna je prva izhodna (LIFO) – izhaja iz domneve, da mora biti vedno na zalogi določena količina predmetov, zato zalogo vrednoti po prvih nabavnih cenah, porabo pa po zadnjih nabavnih cenah .

VRSTE ZALOG:  Poslovni sistem ima naslednje vrste zalog:

- zalogo materiala, polizdelkov in delov,

- zalogo nedokončane proizvodnje,

- zalogo drobnega inventarja (in embalaže ter avtomobilskih gum),

- zalogo končanih proizvodov,

- zalogo trgovskega blaga (trgovski poslovni sistemi).

Glede na operativno pomembnost imajo zaloge v poslovnem sistemu nazive:

- minimalne zaloge (yust in time ali praktično brez zalog)

- signalne količine (količine pri katerih je potrebno naročiti nove zaloge)

- rezervne (varnostne) zaloge (za primer ko odpove yust in time)

- maksimalne zaloge (ko je se smotrno imeti večje količine zalog) in

- optimalne zaloge (iz različnih vidikov najugodnejše količine).

STORITVE: Poslovni sistem je odvisen od različnih storitev, to pa so:

študije, raziskave, delovna investicijsko-tehnična dokumentacija, informacije za poslovne odločitve, prevozne storitve, storitve bank, zavarovalnice, zbornice, storitve pošte pri posredovanju sporočil, vzdrževanje in drugo.

Storitve so lahko lastne ali tuje, kratkoročne (se potrošijo naenkrat) ali dolgoročne (licence, delovno tehnična dokumentacija, ...), lahko pa so tudi neposredne (prevozi, popravila, poštne storitve,...) ali posredne (storitve bank, agencij, borze, ...)

KAJ JE DELO ? Delo je proces v katerem delavec s svojo delovno silo in uporabo delovnih sredstev deluje na delovne predmete in ustvarja uporabno vrednost za svoje potrebe oziroma za trg. Ločimo dve obliki konkretnega dela: proizvodno delo (rezultat so materialne dobrine) in neproizvodno delo (rezultat  je duhovno bogastvo). Živo delo je potrošek delovne sile v določenem procesu. Minulo delo je že iztrošena delovna sila in prenesena vrednost oz. rezultat. Abstraktno delo je vsako trošenje človekove energije in ustvarjanje vrednosti blaga.

POTROŠEK DELOVNE SILE DELAVCA:  rezultat je lahko korist ali izguba. To je poraba delavčeve bioenergije. Rezultat je odvisen od intenzivnosti (notranje delovne moči) delavca. Intenzivnost samega dela je odvisna od usposobljenosti delavca in od tehnologije. Merimo učinek dela, ki ga doseže delavec, ne zanima nas koliko svoje bioenergije je delavec potrošil ampak kolikšen je učinek njegovega dela.

UČINEK DELA: Je odvisen od delavčeve usposobljenosti, sposobnosti in motiviranosti. Količinsko merimo učinek tako, da število proizvodov delimo s količino dela. Količina dela je lahko izražena s številom delavcev ali s številom opravljenih ur. Učinek mora biti takšen, da ne preseže stroškov poslovnega sistema. Stroški poslovnega učinka so v mejah normale določeni z normativi.

STROŠKI DELA: Stroški dela zajemajo delavske kosmate plače ter prispevke za socialno in pokojninsko zavarovanje, ter vsa nadomestila plač.

PLAČE: Plače so običajno določene s kolektivnimi pogodbami, najnižja meja plač pa je odvisna od vrste dejavnikov, ki jih uzakoni država:

- cene življenjskih dobrin

- ravni življenjskih stroškov

- družbena produktivnost

- ponudba in povpraševanje na trgu delovne sile,

- družbene konvencije (zakon, kolektivne pogodbe,...).

Pri obračunavanju plač pa izhajamo iz različnih osnov s katerimi vrednotimo neko vrsto dela, ki ga s tem razdelimo na več posameznih delov sestavljenega dela.

VZROKI  DOLGOTRAJNE  BREZPOSELNOSTI V EVROPI:  Brezposelnost nastane, ker trgu ni dovoljeno, da se sam uravnava. S tem, da država zaradi socialnih in političnih razlogov določi minimalne plače se tendenca trga delovne sile, ki teži k popolni zaposlenosti poruši. Z nastankom plačilnih razredov nastanejo velike razlike v višinah plač pri različno izobraženih kadrih. Ljudje iz višjih plačilnih razredov lahko sami (na črno) ponujajo razna gospodinjska dela, ki pa so navadno bolje plačana kot je uzakonjena minimalna plača zato zakoniti delodajalci ne morejo pritegniti potrebnega števila delavcev iz najnižjih plačilnih razredov. To vpliva tudi na ostale bližnje nižje plačilne razrede, kar povzroča nezadovoljstvo med delavci, v gospodarstvu in na trgu pa nekonkurenčnost in predrago proizvodnjo.

SREDSTVA POSLOVNEGA SISTEMA:  so pogoj za izvajanje poslovnega procesa. V poslovnem sistemu se pojavljajo v obliki stvari, denarja in pravic. Najširše so opredeljena pod pojmom "Premoženje poslovnega sistema".

PREOBLIKOVANJE SREDSTEV: Preoblikovanje sredstev iz ene oblike v drugo poteka neprekinjeno. Poslovni sistem mora imeti sredstva istočasno v vseh pojavnih oblikah poslovnega procesa in biti morajo vedno v določenem razmerju.

VRSTE SREDSTEV:

- osnovna sredstva ali stalna sredstva, (opredmetena, neopredmetena in dolgoročne

   finančne naložbe)

- obratna ali gibljiva sredstva, (so tista, ki se v poslovnem procesu spreminjajo – iz

   materiala nastaja nov izdelek in se jim spreminja vrednost. To so: stvari ( – stvarna

   oblika; vse vrste zalog in predplačila za zaloge), denar (- v blagajni in v banki),

   pravice (- razne terjatve) in Aktivne časovne razmejitve (obračunska oblika

   neenakomerno ponavljajočih se stroškov in prihodkov)

- finančne naložbe.

OPREDMETENA OSNOVNA SREDSTVA:  so tista, ki so v neki oprijemljivi, opredmeteni obliki: zemljišča, gradbeni objekti, oprema (stroji, orodja, inventar...), dolgoletni nasadi, osnovna čreda.

NEOPREDMETENA OSNOVNA SREDSTVA: so naložbe v pridobitev materialnih pravic ali dolgoročno vračunljivi stroški in izdatki. Delimo jih na:

- dolgoročno razmejene organizacijske stroške (ustanavljanje, uvajanje nove

  dejavnosti, reorganizacija...),

- dolgoročno razmejene stroške raziskovanja in razvoja (uvajanje novih proizvodov),

- naložbe v koncesije (odobritev – pooblastilo za izrabo naravnega bogatstva ali

  opravljanje javne službe),

- naložbe v patente, licence, avtorske pravice, blagovne znamke, dobro ime ....

DOLGOROČNE FINANČNE NALOŽBE:  so naložbe poslovnega sistema v drug poslovni sistem za rok, ki je daljši od enega leta. Namen je pridobitev koristi.

To so lahko:

- finančne naložbe v kapital drugih podjetij z nakupom delnic ali pridobitev deležev

  ali celote kapitala drugih podjetij,

- dolgoročno dano posojilo po pogodbi ali z nakupom obveznic,

- dolgoročno dane depozite in varščine,

- dolgoročne naložbe v odkupljene lastne delnice.

OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV: Poslovni sistem ima vedno do svojih virov sredstev določene obveznosti. Nekatere obveznosti mora poravnati takoj, druge kratkoročno, tretje dolgoročno. Trajni viri, do katerih nima posebnih obveznosti so le iz lastništva kapitala, pa še tisti se morajo amortizirati in obnavljati. Glede na to ali mora sistem sredstvo vrniti ali ne ločimo:

a.) Trajne vire sredstev – kapital (družbeni, državni, zasebni kapital)

b.) Tuji viri sredstev, obveznosti  (kratkoročne, dolgoročne. Lahko so iz financiranja

     (vračila posojil, kreditov, vlog) ali iz poslovanja (predplačila, odlogi plačil za

     surovine)).

c.) Pasivne časovne razmejitve so lahko:

     - dolgoročne (dolgoročne rezervacije; dolgoročno odloženi prihodki, vnaprej

       vračunani stroški, rezervacije v zvezi z dotacijami, rezervacije na račun slabega

       imena – pri nakupu drugega podjetja).

    - kratkoročne (kratkoročni odloženi prihodki, vnaprej vračunani stroški – odhodki)

STOPNJA KAPITALIZACIJE: Razmerje med trajnimi (lastnimi) viri in skupnimi viri imenujemo stopnja kapitalizacije.

STOPNJA ZADOLŽENOSTI: Je razmerje med občasnimi (tujimi) viri in skupnimi viri. Želeno razmerje med tujimi in lastnimi viri je približno 50:50.

NAČRTOVANJE SREDSTEV: Pri načrtovanju moramo spremljati gibanje osnovnih sredstev od začetka do konca nekega razdobja uporabe teh sredstev.  Izhajamo iz vidika povprečnih potreb. Povprečni znesek dobimo iz koeficientov obračanja posameznih obratnih sredstev, iz načrtovane proizvodnje nekega časovnega obdobja, nabavne cene sredstva, načrtovanih stroškov proizvodnje in predvidenega časovnega obdobja.

NAČRTOVANJE OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV: To je le lepši izraz kako na najcenejši način priti do ugodnih kreditov, vlog, osnovnih in obratnih sredstev. Pri samem obračunavanju pa moramo paziti, da se smotrno izrabijo tudi lastni, notranji viri sredstev (amortizacija, odpis...). Težave marsikaterega podjetja danes so, da obratna sredstva nimajo kritja v dolgoročnih (trajnih) virih. Zagotavljanje trajnih virov je mogoče le tako, da poslovni sistem vsako leto ob delitvi dobička nameni del le – tega za povečanje kapitala oziroma, da izda nove delnice.

Stroški so potroški prvin poslovnega procesa. Stroški so cenovno izraženi potroški delovnih sredstev, delovnih predmetov, dela in storitev. Dobimo jih tako, da potroške prvin pomnožimo z njihovimi nabavnimi cenami. So vrednostno izraženi potroški prvin poslovnega učinka in sestavljajo njegovo lastno ceno.

Delovna sredstva in delovne predmete pojmujemo kot opredmeteno delo in jih imenujemo proizvajalna sredstva. Proizvajalna sredstva sama prenesejo svojo vrednost v vrednost poslovnega učinka. to vrednost zato imenujemo prenesena vrednost. Delo v delovnem procesu ustvarja novo vrednost. Znesek te vrednosti pa bo odvisen od racionalne uporabe proizvajalnih sredstev. Vrednost poslovnega učinka zajema  preneseno vrednost + novo vrednost :  vr = pv+nv

Stroški v konk. gospod. morajo biti manjši od vrednosti poslovnega učinka. To dosežemo tako da:

- so stroški vedno povezani le z nastajanjem poslovnega učinka

- da stroški ne prekoračijo normalno utemeljenega zneska

- da je za znesek nastalih stroškov v delovnem procesu nekdo odgovoren

Potroški so povezani z fizično obrabo in potrošnjo prvin poslovnega procesa. Imamo pa tudi take, ki so prav tako lahko izraženi v denarju, a niso stroški, če niso povezani z nastankom poslovnega učinka. Znesek stroškov je odvisen od količine potroškov in nabavne cene posamezne prvine.

IZDATEK je vsak denarni znesek, ki ga izplača podjetje. Izdatki so lahko namenjeni za proizvodne in neposlovne namene. Zaradi tega pravimo, da imamo izdatke, ki so povezani z stroški in lahko nastanejo:

- pred stroški

- istočasno z stroški

- kasneje kot stroški

Izdatki, ki niso povezani s stroški so lahko povezani z izplačili za neposlovne namene, lahko pa strošek nastane, tudi če ni povzročil nobenega izdatka

VRSTE STROŠKOV : 

- naravne vrste stroškov (stroški delovnih sredstev, delovnih predmetov, storitev,

  stroški dela)

- izvirni – primarni stroški (stroški materiala in drobnega inventarja, storitev,

  amortizacije, vračunani prispevki in davki, vračunani stroški dela, stroški obresti.)

- stroški materiala (stroški osnovnega in pomožnega materiala, stroški goriva,

   maziva in energije, stroški drobnega inventarja in embalaže, stroški neobhodnega

   kala, razbitja, razsipa in okvar, nabavna vrednost trgovskega blaga, stroški

   higiensko-tehnične zaščite delavcev)

- stroški storitev (stroški proizvodnih storitev, popravil, uvajanja nove proizvodnje,

   stroški najemnin, prevoznih storitev, gospodarske propagande, svetovalnih

   izobraževalnih in drugih storitev, stroški dnevnic, terenskih dodatkov in drugih

   povračil, stroški PTT in komunalnih storitev).

- stroški amortizacije

- vračunani prispevki in davki, ki niso odvisni od poslovnega izida

- vračunani stroški dela

- stroški obresti

- izvedeni (preneseni), sekundarni stroški

- stroški po funkcijah (stroški kadrovske funkcije, tehnične funkcije, stroški

   razvojne, proizvodne, prodajne, nabavne, in finančne funkcije, ter stroški

   upravljalnih in informacijskih funkcij).

- stroški obsega poslovanja (ekonomija obsega)

- stalni stroški (z obsegom dejavnosti se ne spreminjajo, pravimo jim tudi stroški

   zmogljivosti ali pripravljenosti poslovnega sistema za proizvodnjo. Ker so ti stroški

   vsak mesec enaki, v seštevku (časovno) pa enakomerno naraščajo jim pravimo tudi

   časovni stroški. Delimo jih na neomejeno stalne – absolutno fiksne stroške in na

   omejeno stalne – relativno fiksne stroške).

- neomejeno stalni stroški (če obseg poslovanja povečamo, se stroški na enoto

   zmanjšajo in obratno, so obratno sorazmerni)

- omejeno stalni stroški (če obseg poslovanja povečamo,  so stroški v nekem

   območju enaki, v novem območju povečanega obsega pa skokovito narastejo in so

   potem spet enakomerni. Znotraj območja so torej prav tako obratno sorazmerni na

   enoto, med območji pa je skok, ki ga v grafu imenujemo tudi vztrajnost stroškov.)

- spremenljivi (variabilni) stroški ( so stroški, ki reagirajo na vsako spremembo

  obsega dejavnosti Vc = Ve x  K, glede na njihovo naraščanje v odnosu na večanje

  obsega dejavnosti jih delimo na proporcionalne, degresivne in progresivne. )

- skupni stroški (to so vse vrste stroškov skupaj, navadno jih dobimo že s seštevkom

   variabilnih in fiksnih stroškov   Ss = Fc + Vc ).

- dodatni stroški ( so tisti, ki jih povzroči katerakoli dodatna količina proizvodov oz.

  storitev. Izračunamo jih iz razlike med dvema obsegoma proizvodnje

  Dstr = Ss2 – Ss1 ).

 - mejni stroški (so tisti, ki jih povzroči zadnji proizvedeni izdelek. Ms = Dstr / Kd,

   kar pomeni, da je to povprečni dodatni strošek; Kd = dodatna količina. Mejni stroški

   se lahko lepo primerjajo z lastno in prodajno ceno zato imajo velik pomen pri

   sprejemanju poslovnih odločitev in pri ugotavljanju najugodnejšega območja

   poslovanja: 1.)    Ms < Lc   =>  lastna cena na enoto učinka pada

                   2.)    Ms = Lc   =>   minimum stroškov na enoto učinka

                   3.)    Ms > Lc   =>   lastna cena na enoto učinka narašča

              4.)    Ms < Pc   =>   obseg dejavnosti naj narašča

              5.)    Ms = Pc   =>   najugodnejši finančni rezultat

              6.)    Ms = Lc   do   Ms = Pc   => najugodnejše območje poslovanja

              7.)    Ms > Pc   =>   izguba, poslovanje je nezaželeno

- neposredni (direktni) stroški ( so tisti za katere lahko nesporno določimo kje –

   stroškovno mesto, zakaj – stroškovni nosilec in v kolikšnem znesku so nastali. Med

   te stroške spadajo: stroški materiala, stroški nekaterih storitev, funkcionalno

   obračunana amortizacija in večina vračunanih stroškov dela ).

- posredni (indirektni, režijski, splošni) stroški  (so tisti za katere ne moremo

   nesporno ugotoviti na katera stroškovna mesta ali stroškovne nosilce se nanašajo.

   Ker se običajno nanašajo na več stroškovnih mest in nosilcev jih lahko razporedimo

   le s pomočjo posebnih razdelilnikov – ključev. Sem uvrščamo zlasti stroške uprave,

   prodaje, nabave, pomožnih dejavnosti...)

- oportunitetni (alternativni) stroški  (so tisti, ki nastanejo zaradi izbora druge

   alternative ali pa kot izgubljena priložnost zaradi žrtvovane alternative.)

ODZIVNOST STROSKOV nam pove kako stroški reagirajo (REAGIBILNOST). Stopnja odzivnosti se meri v okolici števila 1 Izračunamo jo tako, da delimo prirastek stroškov s prirastkom količine.  r = Sp (%) / Kp (%)  :

         1.)   r = 1   =>   prirastek stroškov je enak prirastku proizvodnje

         2.)   r = 0   =>   stroški so neodvisni od količine (stalni stroški)

         3.)   r > 1   =>   stroški naraščajo hitreje kot proizvodnja (progresivni stroški)

         4.)   r < 1   =>   stroški naraščajo počasneje od proizvodnje (degresivni).

OdhoDki so tisti proizvajalni stroški, ki so vsebovani v prodanih poslovnih učinkih. Nam omogočajo ugotavljanje poslovnega izida. Poznamo tudi izredne odhodke, ki niso povezani s stroški. Odhodki, ki so povezani s stroški, so odhodki poslovanja v prodajnih poslovnih učinkih določenega obračunskega razdobja.

Nepopolna konkurenca, kjer eden ali več subjektov na strani ponudbe ali povpraševanja lahko odločilno vpliva na tržno ceno. Če imamo na strani ponudbe enega proizvajalca, ki lahko odločilno vpliva na cene, govorimo o monopolu. Če imamo na strani povpraševanja enega kupca, ki lahko odločilno vpliva na tržne cene, govorimo o monopsonu.